Biokemična potreba po kisiku (BPK)je eden od pomembnih indikatorjev za merjenje sposobnosti biokemične razgradnje organske snovi v vodi z mikroorganizmi, in je tudi ključni indikator za oceno samočistilne sposobnosti vode in okoljskih razmer. S pospeševanjem industrializacije in naraščanjem prebivalstva je onesnaževanje vodnega okolja postalo vse hujše, razvoj detekcije BPK pa se je postopoma izboljšal.
Začetki zaznavanja BPK segajo v konec 18. stoletja, ko so ljudje začeli posvečati pozornost vprašanjem kakovosti vode. BPK se uporablja za presojo količine organskih odpadkov v vodi, to je za merjenje njihove kakovosti z merjenjem sposobnosti mikroorganizmov v vodi za razgradnjo organskih snovi. Začetna metoda določanja BPK je bila razmeroma enostavna, z metodo žarkovne inkubacije, to je, da smo vzorce vode in mikroorganizme nacepili v določeno posodo za gojenje, nato pa izmerili razliko v raztopljenem kisiku v raztopini pred in po inokulaciji ter Na podlagi tega je bila izračunana BPK vrednost.
Vendar pa je metoda žarkovne inkubacije dolgotrajna in zapletena za uporabo, zato obstaja veliko omejitev. V začetku 20. stoletja so ljudje začeli iskati bolj priročno in natančno metodo določanja BPK. Leta 1939 je ameriški kemik Edmonds predlagal novo metodo določanja BPK, ki naj bi uporabila anorganske dušikove snovi kot inhibitorje za blokiranje dopolnjevanja raztopljenega kisika in s tem skrajšala čas določanja. Ta metoda se pogosto uporablja in je postala ena glavnih metod za določanje BPK.
Z napredkom sodobne znanosti in tehnologije ter razvojem instrumentacije se je tudi metoda določanja BPK še izboljšala in izpopolnila. V 50. letih 20. stoletja se je pojavil avtomatiziran BOD instrument. Instrument uporablja elektrodo z raztopljenim kisikom in sistem za nadzor temperature za doseganje nemotečega neprekinjenega določanja vzorcev vode, kar izboljša natančnost in stabilnost določanja. V šestdesetih letih 20. stoletja se je z razvojem računalniške tehnologije pojavil računalniško omrežen avtomatski sistem za zajemanje in analizo podatkov, ki je močno izboljšal učinkovitost in zanesljivost določanja BPK.
V 21. stoletju je tehnologija zaznavanja BPK dodatno napredovala. Uvedeni so bili novi instrumenti in analitske metode za hitrejše in natančnejše določanje BPK. Na primer, novi instrumenti, kot so mikrobni analizatorji in fluorescenčni spektrometri, lahko realizirajo spletno spremljanje in analizo mikrobne aktivnosti in vsebnosti organskih snovi v vzorcih vode. Poleg tega so se široko uporabljale tudi metode odkrivanja BPK, ki temeljijo na biosenzorjih in tehnologiji imunskih testov. Biosenzorji lahko uporabljajo biološke materiale in mikrobne encime za specifično odkrivanje organskih snovi ter imajo značilnosti visoke občutljivosti in stabilnosti. Tehnologija imunskega testa lahko hitro in natančno določi vsebnost specifične organske snovi v vzorcih vode s parjenjem specifičnih protiteles.
V zadnjih nekaj desetletjih so metode odkrivanja BPK šle skozi razvojni proces od žarkovne kulture do metode inhibicije anorganskega dušika in nato do avtomatizirane opreme in novih instrumentov. Z napredkom znanosti in tehnologije ter poglabljanjem raziskav se tehnologija zaznavanja BPK še vedno izboljšuje in uvaja. V prihodnosti je mogoče predvideti, da se bo z izboljšanjem okoljske ozaveščenosti in povečanjem regulativnih zahtev tehnologija za odkrivanje BPK še naprej razvijala in postala učinkovitejše in natančnejše sredstvo spremljanja kakovosti vode.
Čas objave: jun-07-2024