Kemična potreba po kisiku, znana tudi kot kemična poraba kisika ali na kratko COD, uporablja kemične oksidante (kot je kalijev dikromat) za oksidacijo in razgradnjo oksidirajočih snovi (kot so organske snovi, nitriti, železove soli, sulfidi itd.) v vodi, nato pa se poraba kisika izračuna na podlagi količine preostalega oksidanta. Tako kot biokemična potreba po kisiku (BPK) je pomemben pokazatelj stopnje onesnaženosti vode. Enota KPK je ppm ali mg/L. Manjša kot je vrednost, manjša je stopnja onesnaženosti vode. Pri proučevanju onesnaženja rek in lastnosti industrijskih odpadnih voda ter pri delovanju in upravljanju čistilnih naprav je pomemben in hitro izmerljiv parameter onesnaženosti KPK.
Kemična potreba po kisiku (KPK) se pogosto uporablja kot pomemben indikator za merjenje vsebnosti organske snovi v vodi. Večja kot je kemična potreba po kisiku, bolj je vodno telo onesnaženo z organskimi snovmi. Za merjenje kemijske potrebe po kisiku (KPK) se izmerjene vrednosti razlikujejo glede na redukcijske snovi v vzorcu vode in merilne metode. Trenutno najpogosteje uporabljeni metodi določanja sta metoda oksidacije s kislim kalijevim permanganatom in metoda oksidacije s kalijevim dikromatom.
Organske snovi so zelo škodljive za industrijske vodne sisteme. Strogo gledano, kemična potreba po kisiku vključuje tudi anorganske redukcijske snovi, ki so prisotne v vodi. Ker je količina organske snovi v odpadni vodi veliko večja od količine anorganske snovi, se kemična potreba po kisiku na splošno uporablja za predstavitev skupne količine organske snovi v odpadni vodi. V merilnih pogojih se organske snovi, ki v vodi ne vsebujejo dušika, zlahka oksidirajo s kalijevim permanganatom, medtem ko se organske snovi, ki vsebujejo dušik, težje razgradijo. Zato je poraba kisika primerna za merjenje naravne vode ali splošne odpadne vode, ki vsebuje lahko oksidirane organske snovi, medtem ko se organska industrijska odpadna voda s kompleksnejšimi komponentami pogosto uporablja za merjenje kemične porabe kisika.
Vpliv KPK na sisteme za čiščenje vode
Ko gre voda, ki vsebuje veliko količino organske snovi, skozi sistem za razsoljevanje, bo onesnažila ionsko izmenjevalno smolo. Med njimi je še posebej enostavno kontaminirati anionsko izmenjevalno smolo, s čimer se zmanjša zmogljivost izmenjave smole. Organske snovi se lahko zmanjšajo za približno 50 % med predobdelavo (koagulacija, bistrenje in filtracija), vendar organskih snovi ni mogoče učinkovito odstraniti v sistemu za razsoljevanje. Zato se v kotel pogosto dovaja dopolnilna voda, da se zniža pH vrednost kotlovne vode. , ki povzroča korozijo sistema; včasih se lahko organske snovi vnesejo v parni sistem in kondenzirano vodo, kar zmanjša pH vrednost, kar lahko povzroči tudi korozijo sistema.
Poleg tega bo prekomerna vsebnost organskih snovi v krožečem vodnem sistemu spodbujala razmnoževanje mikrobov. Zato je ne glede na sisteme razsoljevanja, kotlovnice ali obtočne vode nižja COD, tem bolje, vendar trenutno ni enotnega numeričnega indeksa.
Opomba: V sistemu kroženja hladilne vode, ko je KPK (metoda KMnO4) >5 mg/L, se je kakovost vode začela slabšati.
Vpliv COD na ekologijo
Visoka vsebnost KPK pomeni, da voda vsebuje veliko redukcijskih snovi, predvsem organskih onesnaževal. Višja kot je COD, resnejše je organsko onesnaženje v rečni vodi. Viri tega organskega onesnaženja so na splošno pesticidi, kemične tovarne, organska gnojila itd. Če se ne zdravijo pravočasno, se lahko mnoga organska onesnaževala adsorbirajo v usedlinah na rečnem dnu in se odložijo, kar povzroči dolgotrajno zastrupitev vodnega življenja v naslednjih nekaj leta.
Po smrti velikega števila vodnih organizmov bo ekosistem v reki postopoma uničen. Če se ljudje hranijo s takimi organizmi v vodi, bodo iz teh organizmov absorbirali veliko količino toksinov in jih kopičili v telesu. Ti toksini so pogosto rakotvorni, deformacijski in mutageni ter izjemno škodljivi za zdravje ljudi. Poleg tega bodo prizadete rastline in pridelki, ki bodo slabo rasli, če se za namakanje uporablja onesnažena rečna voda. Teh onesnaženih pridelkov ljudje ne morejo jesti.
Vendar visoka kemična potreba po kisiku ne pomeni nujno, da bodo zgoraj omenjene nevarnosti prisotne, do končnega zaključka pa je mogoče priti le s podrobno analizo. Na primer, analizirajte vrste organskih snovi, kakšen vpliv imajo te organske snovi na kakovost vode in ekologijo ter ali so škodljive za človeško telo. Če podrobna analiza ni mogoča, lahko po nekaj dneh ponovno izmerite tudi kemično potrebo po kisiku v vzorcu vode. Če vrednost močno pade v primerjavi s prejšnjo vrednostjo, pomeni, da so redukcijske snovi v vodi predvsem lahko razgradljive organske snovi. Takšna organska snov je škodljiva za človeško telo in biološke nevarnosti so razmeroma majhne.
Običajne metode za razgradnjo KPK odpadne vode
Trenutno so adsorpcijska metoda, metoda kemične koagulacije, elektrokemična metoda, metoda oksidacije ozona, biološka metoda, mikroelektroliza itd. pogoste metode razgradnje odpadne vode KPK.
Metoda odkrivanja KPK
Spektrofotometrija s hitro razgradnjo, metoda odkrivanja KPK podjetja Lianhua, lahko pridobi natančne rezultate KPK po dodajanju reagentov in 10-minutnem prebavi vzorca pri 165 stopinjah. Je enostaven za uporabo, ima nizek odmerek reagenta, nizko onesnaževanje in nizko porabo energije.
Čas objave: 22. februarja 2024
